Na kratko o upravljanju skladov

Upravljanje sredstev sklada v osnovi pomeni razporejanje sredstev varčevalcev po različnih naložbenih možnostih in upravljanje z vplačili in izplačili v sklad. Prvemu delu upravljanja sklada, torej investiranju sredstev, lahko preprosto rečemo tudi »plemenitenje premoženja«, drugemu delu pa upravljanje z likvidnostjo sklada.

o. p. Likvidnost je značilnost naložbe, ki pomeni, da se jo lahko hitro zamenja za denarna sredstva. Sredstvo je likvidno, če se ga da hitro unovčiti (prodati) in s tem pridobiti denarna sredstva za poplačilo drugih obveznosti.

Pravila za investiranje sredstev

Investiranje sredstev sklada poteka po pravilih, ki so vnaprej natančno določena. Sredstva namreč investiramo po pravilih zakonskih določil kot tudi v skladu z internimi pravili upravljavca. Namen pravil je zagotavljanje največje možne varnosti prihrankov, zato pravila določajo dovoljene oblike naložb, dovoljene izpostavljenosti do njih, kje in s katerimi strankami se lahko sklepa posle ter določajo višino tveganja, ki jo posamezen sklad lahko prevzema.

Zaradi strogih pravil upravljanja je velika večina sredstev vzajemnega pokojninskega sklada sestavljena iz prvovrstnih naložb OECD držav:

• državne in podjetniške obveznice,
• tržne delnice ter
• depoziti.

V manjši meri so dovoljene še določene naložbe, ki niso tržne, predvsem gre za t. i. alternativne naložbe.

Upravljavec sklada tako nima prostih rok pri izbiri naložb, pač pa se mora strogo držati v naprej postavljenih pravil in omejitev.

Dober primer nedovoljene naložbe je na primer Bitcoin, ki zato nikakor ne more biti v portfelju vzajemnega pokojninskega sklada.

Dopustnost tveganja in pokojninski sklad življenjskega cikla

Bistven del pravil, ki urejajo upravljanje sklada, je tudi višina tveganja, ki jo sklad lahko prevzema. Pokojninski sklad življenjskega cikla je na primer sestavljen iz treh podskladov, ki se razlikujejo po naložbeni politiki in s tem po višini tveganja, ki ga varčevalec sprejema.

V zajamčenem podskladu varčevalec sprejema le tveganje donosnosti nad zajamčeno donosnostjo, v preudarnem in dinamičnem podskladu pa varčevalec sprejema srednje visoko oziroma visoko tveganje na celotne prihranke.

Višina tveganja in pričakovani donosi

Višino tveganja definira izpostavljenost do tipa naložbe. Zato v zajamčenem podskladu najdemo v veliki večini nizko tvegane naložbe kot na primer državne in podjetniške obveznice, v dinamičnem pa so v večini visoko tvegane naložbe kot so po navadi delnice.

Splošno znano je, da ljudje za več sprejetega tveganja pričakujemo višjo nagrado. Tako je tudi pri pokojninskih skladih. Več kot prevzemamo tveganja, večji zaslužek (donosnost) pričakujemo. Zato govorimo o tem, da dolgoročno pričakujemo najvišje donosnosti pri dinamičnem podskladu, najnižje pa pri zajamčenem. Izkaže se tudi, da je tveganje na dolgi rok nižje kot na kratek rok, zato je smiselno v primeru izrazito dolgoročnega varčevanja, kakršno je pokojninsko, sprejemati nekoliko več tveganja.

Ljudje za več sprejetega tveganja pričakujemo višjo nagrado.

Varčevanje po meri posameznika

V letu 2015 (po spremembi zakonodaje) so bili tudi na slovenskem trgu uvedeni t. i. skladi življenjskega cikla, ki v skladu z zapisanim mlajšim varčevalcem prinašajo možnost prevzemanja višjega tveganja in s tem na dolgi rok pričakovan večji zaslužek (donos), starejšim pa onemogočajo prevzemanje večjega tveganja in jim zagotavljajo varnost naložbe z najnižjim prevzetim tveganjem.

Iskanje najboljšega razmerja med donosnostjo in tveganostjo

Znotraj vseh zakonskih in drugih pravil ter skladno s profilom tveganosti skladov, upravljavec izbira najprimernejše naložbe na način, da išče najboljše razmerje med donosnostjo in tveganostjo sklada. Ob tem upošteva dogajanja v svetovnem gospodarstvu in na trgih kapitala ter napovedi o njihovem bodočem gibanju. V zadnjem času pa vse večjo težo pri razporejanju naložb nosijo tudi geopolitične razmere in tveganja, povezana z njimi.