Poslovalnica Modre tudi za osebne obiske ponovno odpira svoja vrata, ob upoštevanju nekaterih ukrepov.
Piše: Miha

Ribič me je ujel

Od opazovalca očetovih akvarijev do (modrega) gospodarja ribiške družine.

Prosili so me, naj napišem nekaj o svojih hobijih. Priznam, da nimam pojma, če bo komu to pisanje zanimivo, želel bi namreč predstaviti svoj hobi številka 1, ribolov.

Zakaj in kako sem se navdušil nad ribolovom?

Najprej na kratko o ozadju svojega navdušenja nad ribolovom. Moj oče je akvarist, bil pa je tudi ribič, zato ni presenetljivo, da sem odrasel v stanovanju, v katerem je bilo kakih 15 akvarijev. Lahko bi rekli, da sem živel skoraj »pod vodo«. Ta podvodni svet me je že od malih nog precej prevzel. Pogosto sem prebiral očetove ribiške in akvaristične knjige, kasneje pa sem očeta tudi »nafehtal«, da sva naročila tuje akvaristične revije. Ne bi posebej omenjal, da imam del podvodnega sveta tudi v svojem stanovanju, o tem morda več kdaj drugič.

No, ribičija. Aktiven ribič sem postal pozno – ko sva se z otrokovo mamo razšla, sem našel samega sebe za vodo, si zapolnil prosti čas in zamotil misli. Vpisal sem se v ribiško družino Straža Sava, ki upravlja s t.i. Črnuškim ribiškem okolišem. V praksi to pomeni,da sem lahko ribe lovil v Savi od Tacenskega mostu in vse do izliva Ljubljanice v Savo. Po veljavni zakonodaji sem dobil mentorja, ki me je precejkrat peljal na ribolov v okolico črnuškega mostu na Savo. Po pol leta pripravništva sem opravil ribiški izpit in stkal vedno več prijateljstev, nekatera obudil tudi iz akvarističnih vod in tako je bilo ribiških izletov vedno več. Prelomni trenutek je bil izlet na Kolpo, kjer ima moj prijatelj vikend, ki stoji ob hiši njegovega očeta, ki je iz tistih krajev doma. Prvič sem se preizkusil v muharjenju in še danes se prav dobro spomnim, ko sem ujel prvega lipana na umetno muho. Vse ostalo je zgodovina. Broditi po vodi, opazovati ribe, ptice,… Ne znam prav dobro opisati. Res lep občutek. Počutiš se kot del tega ekosistema.

In ja, še danes, ko se vračam k prijatelju na Kolpo, na glas povem, da je to kraj, kjer sem bil »kuhan in pečen«. Postal sem ribič muhar.

Sem ribič muhar, lovim na nimfe in suhe muhe

Kaj pa pravzaprav je ribič muhar? Muharjenje je ena od različic ribolova, pri katerem z umetnimi »kopijami oz. posnetki« pravih muh poskušamo ribo, ki so ji muhe in njene ličinke naravna hrana, prevarati. Ribe, ki jih z tehniko muharjenja lovimo, se namreč pretežno prehranjujejo z vodnimi insekti v vseh oblikah. Ličinkam v žargonu (preneseno iz angleščine) rečemo nimfe, odraslim primerkov (izvaljenim), ki plavajo na površini vode, pa v žargonu rečemo suha muha. Suha muha zato, ker z našimi posnetki želimo doseči, da čim bolje plava na površini vode, v upanju, da jo bo riba zamenjala za pravo in jo bomo tako ujeli. Podrobnosti je seveda bistveno več, kot je namen tega prispevka, ampak zaenkrat naj bo to dovolj.

Kako ribiči skrbimo za ohranjanje biodiverzitete

Ni treba posebej poudariti, da sem vedno več svojega prostega časa preživel ob vodi. Kaj hitro sem se vpisal še v drugo ribiško družino, v ribiško družino Idrija, ki upravlja z reko Idrijco in njenimi pritoki. Gre za vodo, ki je muharsko znana širom po svetu, saj njene brzice in tolmuni skrivajo verjetno najbolj zaželen ulov ribičev muharjev, soško postrv. Soška postrv je namreč endemit jadranskega porečja, saj ne živi nikjer drugje na svetu in je zato izjemno cenjen ulov ribičev širom sveta. Žal je tako, da gre za ogroženo vrsto, kar je posledica človekovega ravnanja, ki je pred skoraj 100 leti v te vode pričel z naseljevanjem potočne postrvi (sicer endemita donavskega porečja). Soška in potočna postrv sta zelo sorodni vrsti, ki se lepo križata in imata plodne potomce, zato se ribiči še posebej prizadevamo z vzgojo genetsko čiste soške postrvi. Upamo, da bomo s tem lahko vsaj nekoliko izničili posledice človeških posegov v naravo.

Najpomembnejši ulov mojega življenja

Sicer je moje ribiško udejstvovanje mnogo širše kot le ribolov sam. Skoraj pet let sem bil tajnik ribiške družine Straža Sava, po letošnjih volitvah pa sem bil izvoljen za gospodarja te ribiške družine. Ampak namen prispevka ni »teženje« o ribiški politiki. Za konec sem želel predstaviti ulov, ki bo z menoj v mislih za vedno. Počasi minevajo tri leta, odkar mi je s posnetkom ličinke uspelo prevarati 65 cm dolgo pravo soško postrv. Borba je trajala kakih 15-20 minut, bolele so me roke, tresla so se mi kolena, vendar je bila naposled ribiška sreča na moji strani in prava soška lepotica je iz svojega tolmuna prišla na kratko slikanje. Moj prijatelj Vanja, doma iz Ključa v Bih, je bil ta dan naš gost na Idrijci in je dogajanje lepo ovekovečil v svoj objektiv in ga nadgradil s prispevkom v spletnem časopisu »Mušičar«. Celotno zgodbo tega dne lahko preberete tukaj.

»Jutri imam dopust in grem v Idrje na fišing« ali pa: Občutek, ki je vreden neskončno

Upam, da sedaj malo bolj razumete moje občutke, ko rečem »jutri imam dopust in grem v Idrje na fišing«. Vsak tak dan dopusta je zaznamovan z eno od teh ribiških zgodb. Vsakič, ko svoj posnetek muhe poženem proti vodi, imam v mislih »dokler loviš, nikdar ne veš, kaj se bo zgodilo«. In tisti trenutek pričakovanja je vreden neskončno. Zato se vedno vračam k vodi in zato bom verjetno, dokler bom le lahko, zbiral te zgodbe. Hkrati pa bom naredil vse, kar kar je v moji moči, da ohranimo izjemno biodiverziteto naše domovine in jo poskušal v najboljšem možnem stanju pustiti generacijam za nami.

Na koncu še ribiški pozdrav »Dober prijem«!